Smrt blagega diktatorja

Na dišečem vzhodu smrt je silno živa,

pokositi  izvolila domovine sina.

Domovine sin je bil odločen storiti,

Davida in brate v puščavo zapoditi.

Davidovi so bili veseli bolj kot drugi,

zarjoveli pesem sreče ob plamteči tugi,

vodja v mesečini zdaj odhaja v nebo,

v saten napravljen lahen kot pero.

Vodijo ga deve bajne v prostor svoj,

dve na levo dve na desno brišejo mu znoj,

njega ne zanima stara domovina,

oh, v raju devičica miluje ga mila,

vodja sprebrnjen v ljúbavi širino.

Vstopal bo v sanje sleherne device,

In bo v nočeh ji božal belo lice,

dremal bo na dušah vseh mater in sinov,

v pesmih in romanih bo svobode večna snov.

Ta vojak izstopi iz zemeljskih ran,

dvigne svojo dušo do zlatih dvoran,

objame domovino svojo večno skrb,

trn iz nje iztakne, Davidovičev grb.

Vodijo ga deve bajne v prostor svoj,

dve na levo dve na desno brišejo mu znoj,

njega ne zanima stara domovina,

oh, v raju devičica miluje ga mila,

vodja sprebrnjen v ljúbavi širino.

Smrt blagega diktatorja…x2

Smrt blagega diktatorja…x2